Olympusova tekma

Pred dnevi sem prvič držal novega Olympusa E-P1, nato sem ga dobil še za nekaj dni na preizkus. Za moj način fotografiranja lahko rečem le, fantje, kaj ste toliko časa čakali? A odgovor se pravzaprav skriva drugje.V tipalu, kjer se vse prične in konča. Namreč z ločljivostjo so pri kompaktih prilezli do te meje, da je kvaliteta slike že vprašljiva. In tu vstopi veliko tipalo, ki je v povprečju približno štirikrat do šetkrat večje od tistih v žepnih mlinčkih. E-P1 ima namreč enakega, kot E-30 ali E-620, med zadnjima dvema Olympusovima novitetama. To pomeni dvoje, brezskrbno fotkanje pri visokem ISU in globinska neostrina, ki jo kompakti praktično ne premorejo. Vse skupaj je zapakirano v kompaktno ohišje in z objektivom 17mm f2,8 prav majhno v primerjavi z večino zrcalno refleksnimi fotoaparati. Za konec seveda cena. Nak, ni nizka. Olympus je prvi prišel, ponuja nekaj svežega in novega, kar bodo morali drugi še osvojiti in razmisliti, ali se jim splača. Menim, da je standard 4/3 z razširtvijo na micro 4/3 pravzaprav dobro zaživel, saj ponuja tisto pravo, kar smo fotografi čakali – majhno, a kvalitetno. Morda pa je to novodobna Leica?


Zadnjih prispevki avtorja: Alan Orlič Belšak

Tags: