Prekleta birokracija!

birokracija.jpgGremo lepo po vrsti, da bo vsem jasno, zakaj se razburjam. Z »ženo« nisva poročena, imava pa urejeno izvenzakonsko skupnost. Naj jasno povem, da me bodo razumeli tudi politiki desne opcije, ki mislijo, da se ljudje ne poročamo pred župnikom ali uradnikom zato, da bi čim bolj nategnili državo. Urejen status pomeni, da plačujem vse tako, kot to plačujejo tudi »uradno« poročeni pari.  In po zakonu, naj bi kot taki bili enakovredni. V praksi pa… Birokracije je zame precej več. Poleg tega pa država na nekaterih področjih ni uvedla elektronskih storitev, ki bi postopke, ki po mojem mnenju sploh niso potrebni, vsaj poenostavile, če že morajo biti. Včeraj mi je dvignil tlak postopek priznanja otroka!

Sicer zadeve sploh ne razumem dobro. Imam že enega otroka, ki bo star deset let in ki sem ga moral pred leti kmalu po rojstvu nesti na Mačkovo, da ga je uradnica pogledala, nato pogledala mene, ženo in nama pomolila list v podpis. S tem sem priznal, da sem otrokov oče in ta je dobil moj priimek. Za drugega otroka sem moral postopek ponoviti, a sem to storil sedaj, čeprav se otrok še ni rodil,  da bom vsaj njemu ali njej prihranil obisk uradnih prostorov v rani mladosti.

Žena je dodala moj priimek, stanujeva na istem naslov, pred leti sva tudi podpisala, da sva v skupnosti. Če bi na primer danes hotela nategovati državo, bi se moral uradno ločiti (tako kot poročeni pari). Po drugi strani pa očetu v zakonski zvezi otroka ni potrebno posebej priznati, saj se avtomatično smatra, da je oče. Odstotek verjetnosti, da je res oče, pa je v obeh povezavah verjetno enak! Kje pa piše, da je res biološki oče, če je poročen. A poročeni pari ne varajo?
A če ta postopek že obstaja, bi ga lahko vsaj poenostavili. A najprej, kako sem priznal še nerojenega otroka na Centru za socialno delo. Nisva se najavila, kot padalca sva priletela tja. Ko imaš čas pač greš in upaš, da bo postopek čim krajši. Prijazen vratar nama je povedal, do katerih vrat morava. Pred nama je bil še en par. Ta je šel noter, prišel čez deset minut ven, skupaj smo čakali še deset minut, na kar se je par vrnil v sobo, prišel ven čez pet minut in nato je bila uradnica na voljo tudi nama. Vstopila sva. Pred nos nama je pomolila A4 list papirja za vnos osebnih podatkov, na katerega sva morala ročno vpisati zadeve, kot so ime in priimek, naslov, podatke osebne izkaznice in poklic? Kaj pa je to važno. Mikalo mi je, da bi v to polje vpisal »DIPLOMIRANA BUDALA«. Saj sem, ko me birokrati že vse življenje nategujejo. Med izpolnjevanjem se je uradnica dolgočasila, pogledala je le osebni izkaznici, da bi se prepričala, ali sva res midva. Končava z izpolnjevanjem in gospa naju prijazno pošlje ven. Naj še malo počakava. Čakava. Čez pet minut se vrata odpro in povabi naju notri. V tem času je natisnila izjavo v štirih kopijah, v katero je vnesla (ročno) najine podatke. Podpisala sva, na kar nama je povedala, da naj jo pokličem, ko se bo otrok rodil, da bo izjave poslala v matični urad. Kaj? Še ni konec!

Kaj me vse tu moti? Prvič. Država ima centralni register osebnih podatkov, tako bi lahko gospa vzela osebni izkaznici, natipkala ime in priimek, vsi ostali podatki, pa bi se samodejno pojavili v poljih vzorca izjave. Ne pa, da podatke ročno vnaša! Halo! Morda jih tudi ne, saj tega nisem videl. A če jih ne, zakaj za vraga sem potem moral podatke vpisati na list papirja. Če center za socialno delo nima dostopa do registra, je to problem države, ne moj. Lahko bi tudi na spletni strani uvedli e-obrazec, ki bi ga (če pač drugače ne gre), doma izpolnili, sistem pa bi povedal, ob kateri uri naj se oglasiva in le podpiševa izjavo. Še marsikaj drugega bi se dalo narediti, če bi bil interes. Namesto tega sem bil v centru več kot pol ure. Morda se vam ne zdi veliko, saj nekateri birokratski postopki trajajo neprimerno dlje, a za par podpisov, je tudi to preveč!
 


Zadnjih prispevki avtorja: Marjan Kodelja

Tags: