Sodobni kaveljci

By
Zoran Banović
– 14 februar 2010Posted in: Blog

Vsaj dvakrat letno me pokliče sosed in prosi: »Zoran, spet sem nekaj zaj*** s kanali. Imaš kaj časa, da mi jih spet nastaviš? Jaz to ne znam.« Ta moj sosed je malo pred upokojitvijo in je vse prej kot »elektronski« človek. Če mora kaj zavariti, pobrusiti, zvrtati in podobno, ga ni boljšega, kar zadeva električne in elektronske naprave pa je… no ja, recimo temu – malce okoren. In tu pridem na sceno jaz. Predvsem kar zadeva televizor. In sedaj si je kupil novega. 42-palčnega. Philipsovega.

Philipsova navodilaSeveda sem bilo deležen klica takoj, ko je bila zadeva iz škatle, na polici, priključena v anteno in elektriko. No ja, čisto takoj ne. Še prej je poskušal zadevo usposobiti sam, a se je stvar ustavila že ob izbiri jezika menijev, kjer je pomotoma nastavil slovaščino, potem pa ni razumel več ničesar. Ker je iz njegovega glasu velo tisto nestrpno pričakovanje, ko k hiši pride takšna pridobitev in si želimo, da bi čim prej preizkusili, kako deluje v dejanskem domačem okolju in ker sem imel čas, sem kar takoj skočil k njemu.

Načeloma nič posebnega. V meniju poiščeš nastavitve, nekaj, kar je v zvezi z nastavljanjem programov in sprožiš iskanje. Ima namreč samo kabelsko televizijo. Nobenega STRB-ja, DVD-ja, glasbenega stolpa, HDMI-jev in podobno. Antena, tistih 40 programov, kolikor jih premore kabelski sistem iz Slovenske Bistrice in to je vse. A zadeva ni bila tako preprosta. Ko je televizor našel vse kanale, jih je bilo treba nekako razvrstiti tako, kot je sosedu najbolj logično. Želel je, da bi bili na začetku slovenski kanali, potem hrvaški, nato pa vsi ostali. Pa saj ne mora biti problem. Na njegovem starem Gorenju je bilo razvrščanje sicer okorno, a preprosto. Tudi v spalnici na enem CRT Samsungu. A pri tem Philipsu nastavitve vrstnega reda ni tako preprosto najti. Med nastavitvami kanalov je namreč ni. Pa mora nekje biti… In ker po nekaj minutah zadeve nisem našel, sem rekel, naj mi dajo navodila. Prinesli so mi debelo buklo z navodili v kakih 20 jezikih. Tudi v slovenščini. A glej ga zlomka. Kljub temu, da je zadeva težka kaki dve kili, gre le za kratka navodila. Kjer pa načina spreminjanja vrstnega reda programov ni. Piše pa, da lahko ta navodila najdemo v rubriki podpore na Philipsovi spletni strani. Zanimivo. Pravzaprav celo zelo zanimivo. Na prvi pogled sem bil kar prijetno presenečen. Sodoben način izkoriščanja novih tehnologij. Pa še kar nekaj dreves lahko ostane na svojih koreninah. A težava je bila v tem, da ta sosed sploh nima računalnika in povezave v internet. Imela je hčera, ki pa se je pred kakim letom odselila in je zadeva odjavil. In sem šel domov, na spletni strani pogledal, kako se zadeva naredi, se vrnil nazaj in uredil.

Smisel tega pisanja ni v ergonomiji uporabniškega vmesnika Philipsovega televizorja. Ta bi, kot je to verjetno pri vsakem, lahko bila boljša, a je takšna ocena subjektivna. Kdo pa pravi, da je to, kar je (ne)logično meni, (ne)logično tudi drugim. Nekomu se pa mogoče ta način zdi bolj smotrn. A ne gre za ergonomijo. Gre za diskriminatoren odnos do ljudi, ki nimajo dostopa do sodobnih tehnologij. Ne gre za to ali sosed zna nastaviti televizor po svojih željah ali ne, gre za to, da nima dostopa do navodil za uporabo ker nima dostopa do interneta. To pa je težava povsem druge vrste, kot smo je bili navajeni do sedaj. Običajno smo se kregali, ker so proizvajalci takšnih in drugačnih naprav premalo uporabljali sodobne tehnologije, ne pa preveč. Pri Philipsu so v tem primeru šli nekoliko predaleč. Je že res, da ima sedaj večina ljudi, ki kupi sodoben 42-palčni televizor tudi dostop do interneta. A večina še ne pomeni vseh. Kdo pa pravi, da si takšnega televizorja ne more kupiti nekdo, ki recimo slabše vidi? In v tem primeru so ti ljudje prikrajšani. In jezni. No, vsaj sosed je… me je vprašal, če bo zdaj počasi tako, da še kuhati in prati ne bo več mogoče brez interneta… In ima prav. V primerih, kot je ta, bi morali proizvajalci, uvozniki ali kdor koli je že za to odgovoren, poleg elektronske oblike nuditi tudi papirnato. Ne vsakemu. Po želji. Po mojem mnenju ne bi smelo biti težko naložiti prodajalcem, naj vsakega kupca vprašajo, če potrebuje papirnata navodila ali pa so dovolj elektronska. Vsak nima sosedov, ki se malo bolje znajdejo na tem področju.

Zadnjih prispevki avtorja: Zoran Banović