Podpis EA v nasprotju z zakonom?

By
Zoran Banović
– 24 februar 2010Posted in: Blog

Nekaj dni nazaj smo nekateri mediji dobili v vednost dokument, poslan na naslov Računskega sodišča in Komisije za preprečevanje korupcije. Dokumenta sta naslovljena z »Pobuda za preučitev suma konflikta interesov in suma korupcije v postopkih naročanja pisarniške programske opreme za potrebe državnih organov RS v obdobju 2003 – 2010.« in »Pobuda za revizijo skladnosti postopkov naročanje pisarniške programske opreme za potrebe državnih organov RS v obdobju 2003 – 2010 z Zakonom o Javnem naročanju.«, njun avtor pa je nekdo, ki se je podpisal s Tux Kranjski. In za kaj gre?

Gre za to, da podpisnik meni, da gre pri podpisu pogodbe Enterprise Agreement (EA) z Microsoftom za kršenje Zakona o javnem naročanju. V obeh dokumentih avtor nato utemeljuje svoje sume. Pravzaprav gre za stvari, o katerih sem že večkrat pisal tudi v Mojem mikru, a iz drugega stališča. Tu pa avtor težavo utemeljuje s tem, da država že kar nekaj časa pri podpisu krovne pogodbe »dosledno upošteva predpostavko, da je na voljo le en dobavitelj izdelkov in storitev iz tega področja – Microsoft Slovenija s svojima družinama izdelkov Microsoft Windows in Microsoft Office.« To pa, če povzamem bistvo dokumenta pomeni, da državi, v tem primeru MJU, ni potrebno objaviti razpisa ali javnega poziva za zbiranje ponudb ampak lahko gre v neposredna pogajanja. Na ta način ne le, da v bistvu priznava monopol enega dobavitelja, tudi morebitne alternative zatira v kali. Ker ni razpisa, se pravzaprav nihče, tudi če bi rešitev imel, ne more prijaviti.

tux.png Seveda se takoj pojavi vprašanje (kot že tolikokrat) – ali alternativa obstaja. A to pravzaprav ni pravo vprašanje. Ta so drugje. Prvo je ali je država sploh preverila ali alternative obstajajo. Zadnja omembe vredna študija je iz leta 2002, leta 2005 je nastalo neko skrpucalo, za katerega je še laiku jasno, da je neumnost, potem pa so se zadeve začele skrivati pod krinko poslovnih skrivnosti in podobnih izgovorov. Torej naša država že osem let ni blagovolila preveriti ali obstajajo kakšne druge rešitve, ki bi bile enako učinkovite in cenejše. Osem let pa je v informatiki cela večnost. Za tiste, ki me že nekaj časa obtožujejo, da  sem na »pingvinovi« strani pa še enkrat – sam nikomur ne sugeriram ali alternativa Microsoftovim izdelkom obstaja ali ne. Hočem le, da nekdo, ki ga v končni fazi plačujem jaz iz svojega denarja, to dejansko preveri in sprejme kakovostno odločitev. Mi je prav vseeno, kakšna je. Zaradi mene gre lahko tudi za kakšnega drugega ponudnika licenčne programske opreme.

Drugo vprašanje, s katerim bi se bilo treba ukvarjati je, ali si država lahko in sme privoščiti, da ima le enega ponudnika. Moje mnenje je, da si ne more in ne sme. Razlogi za to so več kot očitni – s tem podpira monopol, slabi svoja pogajalska izhodišča, preprečuje konkurenco in še kaj bi se našlo.

Poleg tega avtor tudi razkriva, da je v naši državi vse, kar ima opraviti s programsko opremo, v rokah peščice ljudi, ki so odgovorni za nakup programske opreme in pogajanji, povezanimi s tem, hkrati pa naj bi spremljali, kaj se dogaja na področju odprte kode in odločali o tem ali se bo uvajala ali ne. A se na tem drugem področju, razen ustanovitve neke komisije pred nekaj leti, ni zgodilo nič. Po naših podatkih se niti enkrat ni sestala, saj je bila narejena le zato, da se utiša »goflje«, kot sem jaz.

 Ko smo na uredništvo dobili obe pobudi, smo se za komentar obrnili na vse »vpletene« strani – Računsko sodišče, Komisijo za preprečevanje korupcije in Microsoft. Iz Računskega sodišča smo bili deležni izredno hitrega odgovora in precej dolgega pogovora z njegovim predsednikom, druga dva pa se, vsaj do sedaj, še nista javila. Pogovor z gospodom Šoltesom je bil dokaj zanimiv, a več o tem v aprilski številki Mojega mikra, ko bo marsikaj bolj jasno. 

Zadnjih prispevki avtorja: Zoran Banović