Če se prav spomnim, sem tezo iz naslova prebral v romanu Alamut, kjer je nekaj podobnega izjavil voditelj sekte izmailcev Hasan ibn as-Sabah. Ker boga ni, ni nadzora in vsak lahko dela, kar hoče, kar se mu zljubi, manipulira z javnim mišljenjem in vsako stvar obrne na način, da sam nikoli ni kriv in da je njegovo delo vedno brezmadežno izvedeno. Da ne bo pomote – v današnji Sloveniji tako ne razmišljajo zgolj politiki, levi ali desni, temveč vsi državljani, poslovneži, njihovi PR oddelki… z naštevanjem bi lahko nadaljeval do onemoglosti. Kot družbi nam ne manjka toliko »strategije« izhoda iz krize, s katero bi se vsi strinjali, če je kaj takega sploh mogoče, temveč dobra merica samokritike. To velja za vsakega od nas. Priznajmo napake in jih poskušajmo odpraviti – pa bo marsikatera ovira izpuhtela samo od sebe.
Poglejmo najprej politike. Niti eden do sedaj še ni javno dejal, da se je v kateri svoji izjavi, dejanju motil, pa čeprav je zmota celo dokazana. Seveda ne, ker bi tako politični nasprotniki takoj zahtevali njegov odstop. Kar je milo rečeno neumno. Raje imam politika, ki svojo zmoto javno prizna, ker vem, da se napake zaveda, da se je iz tega nekaj naučil in da je ne bo več storil. Skesanec ne sme odstopiti za vsako malenkost. Ker bo delal bolje.
Politiki nočejo priznati zmote, zato si tako dolgo izmišljajo izgovore in blatijo nasprotni tabor, da na koncu sami sebi verjamejo. Napake sploh niso naredili! Torej so nezmotljivi in vse kar storijo je že po definiciji pravilno. Napake se množijo, nikoli jih ne priznajo in država leze v prepad. Popolnoma enako velja za sindikate. Tudi ti ne priznajo napak, vedno je kriv nekdo drug. Pa smo v začaranem krogu, kjer se nič ne more storiti, da bi jutri živeli bolje. Vsak od politikov ima svoj prav in ni je inštitucije, od katere bi sprejel argumentirano kritiko. Če nima drugega izgovora, potem začne blatiti inštitucijo in njenega predstavnika, zmanjšuje njen ugled v javnosti in tako izniči težo njene kritike na njegov račun. Niti eden politik ni imun. Imam pa vtis, da desna struja bolj posega po principu »cilj opravičuje sredstva«.
Vzorec obnašanja politikov, ki so »naš vzor«, se seli navzdol po piramidi ljudi v tej državi. Seveda, saj so politiki naš »reprezentančni vzorec«. Njim takoj sledijo gospodarstveniki. Tudi ti so postali nezmotljivi. Če po nepotrebnem odpuščajo ljudi, če ne izplačujejo plač in prispevkov, če slabo izvedejo delo, za katerega dobijo plačilo, itd, je vedno kriv nekdo drug. Nikoli oni. Enako velja za delavce. Če izgubijo službo, vedo da oni niso nikoli krivi – kriv je delodajalec ali pa država. Kaj pa, če so krivi? Ali bi to priznanje pomenilo soočanje s krivdo, enih in drugih, in njihov osebnosti razvoj? Ne to ni mogoče, saj je vedno kriv nekdo drug. Ta stavek zelo dobro opisuje nacionalni šport, ki se ga gremo zadnje čase v Sloveniji.
Kot novinar opažam, da PR oddelki podjetji skušajo zgolj manipulirat z našim, s tem pa tudi za vašim mnenjem. Njihova sporočila so vse bolj brez vsake relevantne vsebine, so sami sebi namen, v njih pa poveličujejo zadeve, ki so za uporabnike več ali manj nepomembne, o tistih bistvenih pa ne govorijo ali jih omenijo mimogrede. Podjetje, ki podraži svoje storitve, to omeni na hitro, nato pa na dolgo in široko »nalaga« o dodatkih ali spremembah ponudbe, ki so »čisto brez veze«. Umetno dviguje njihov pomen, s tem pa skuša omiliti za uporabnike negativna dejstva. Izdelki niso več taki ali taki, imajo pa »najbolj inovativne in unikatne tehnologije, ki izboljšajo uporabo do onemoglosti«. Nekateri padajo na te finte, ne vidijo skozi njih in ne poudarijo zadeve, ki imajo težo in so torej le podaljšana roka PR-ovcev. Odnos z njimi pa tudi ni več tako pristen, kot je bil pred leti. Gre le še za manipulacijo in brezoseben kontakt. In kar je najhuje. Uspešnost PR-ovca se meri le po tem, kako uspešen je v kratkotrajnih nategih javnosti, ne pa glede na njegovo več letno delo. Uspešen je tisti, ki bolje laže, lažejo pa vsi, ker vedo, da tudi če jih bomo na laži ujeli, bodo že našli nov nateg, nov način, kako se iz pasti izviti oziroma laž zreducirati na obrobno zadevo. Ne gre več za olepševanje resnice, gre za čisto navadne laži!
Vsak se mora vprašati, ali si želi živeti v družbi, v kateri je laž vrlina in v kateri kritika in samokritika ni več vrlina. Nato pa pomesti najprej pred lastnim pragom. Zavedam se, da je tako povsod po zahodnem svetu – pomemben je videz, kaj drugi mislijo o tebi, ne pa resnica in gola dejstva. Kje pa so meje tega? Narediti ljudi čim bolj neumne zato, da jih bo mogoče še bolj zmanipulirati? Politično ali poslovno! Res smo v krizi vrednot, a ne v taki, kot jo rišejo politiki!
Sorodni prispevki:
Sama hvala brez samo kritike. Hotel sem na dolgo in široko razpredati o tem, da v zgibanki Slovenija Danes ni skoraj nič o informacijski družbi, novih tehnologijah, obnovljivih virih energije, torej o zadevah, ki so ...
Politiki, kronani bedaki Apple je priznal, da v nekaterih njegovih tovarnah delajo otroci, oziroma mlajši od zakonsko predpisane starosti. Nisi povedali, kje so te tovarne, predvidevam, da na Kitajskem, saj tam izdelajo večino, ...
Bo iPad spremenil svet? Prvi tablični računalnik je pred desetimi leti predstavil Bill Gates in mu napovedal svetlo prihodnost, predvsem v poslovnem svetu. Šlo je za tiste čase relativno močan prenosni računalnik z na ...
Moderni »robin hoodi« Z občudovanjem gledamo na vse, ki prenašajo nelegalne datoteke oziroma se kako drugače znajdejo v življenju, pa čeprav delajo nekaj, kar je narobe, kar je kaznivo. Te ljudi gledamo kot ...- Provizije v ITju Že dolgo sem na sceni, zato sem marsikaj slišal. Tudi o provizijah v IT-ju, kar naj bi bil glavni razlog zadnjih policijskih akcij. Vsi vpleteni vedo, da provizije so, a ...
Zadnjih prispevki avtorja: Marjan Kodelja
- Protesti z napako - February 6th, 2012
- Spletne televizija z napako - January 19th, 2012
- Kaj pa ljudje? - October 21st, 2011
- Ar.drone za prave geeke - September 23rd, 2011
- Namišljeni intervju - June 3rd, 2011
Človek stremi k uspešnosti, saj mu v kapitalističnem svetu le to prinese materialne dobrine, s katerimi je (kao) srečen. Vendar pa je človek že po naravi ena velika lenoba in skuša do uspešnosti prilezti kar najhitreje in brez večjega napora, kar seveda v takšnem sistemu brez laži ne gre.
Že kot je bilo omenjeno; če bi politiki priznali svoje napake, bi opozicija nemudoma zahtevala njihov odstop, do česar bi po vsej verjetnosti tudi prišlo (saj do zdaj je še vsak politik ravnal “korektno” in “prav”…..). Zakaj bi torej javnosti priznal zmoto in tako oškodoval še sebe, če se pa lahko z lažmi tako lepo izmuzne krivdi, pa še kariera mu ne trpi?
Čeprav so v očeh izobražene javnosti (torej ljudi, ki se zavedajo situacije okrog sebe) največje zlo, katere bi bilo treba odstaviti in kaznovati, pa vseeno niso stoodstotno krivi za nastale situacije. Kriv je nestabilen kapitalistični sistem, ki ima v praksi vse preveč lukenj. Le ko bo prišlo do spremembe sistema, se bo situacija spremenila, vendar pa (kot z vsemi sistemi pred kapitalizmom) bo čez nekaj let tudi tega potrebno zamenjati.
Dobrodošel na svetu ČLOVEKA…
Slavni stavek iz Alamuta je:
“Nič ni resnično, vse je dovoljeno.”
Pa tudi pri Dostojevskem (v Bratih Karamazovih) ne boste našli tega stavka z Bogom celega v enem kosu na tak način – če ga kdo najde, naj, lepo prosim, navede še knjigo in stran, kjer se nahaja…
Jaz sem Alamuta doživela kot eno zelo ekstremno zadevo – usluge temu “bogu” so ekstremne, mirno daš svoje življenje za ideje, ki so ti jih vbili v glavo …
Me je groza ekstremistov z Bogom, ki je tako kot v Alamutu, groza me je ekstremnih “prerokov”, ki imajo takega Boga – ki jim ni nič dragoceno … ki ne gledajo na srce.
Groza me je tistih, ki ne gledajo na druge. Groza me je tistih, ki ne iščejo iz sebe – Bog je vendar v človeku!