No, pa je spet mimo še ena NT konferenca. Petnajsta po vrsti. Več o njej bom zapisal za poletno številko Mojega mikra, saj se je začela na dan, ko je junijska številka šla ravno v tisk. Takrat mogoče nekaj več o vsebini, na tem mestu pa nekaj o odnosu obiskovalcev do konference.
Časi, ko je bila NT konferenca pojem prestiža na tem področju, je mimo. Denarja v informatiki za luksuzne zadeve, kot so ognjemeti iz Piranskega zaliva, praktično zaprtje Pirana za zabavo udeležencev in podobno, preprosto več ni. NT konferenca je bila včasih neke vrste kombinacija predavanj in »sindikalnega« turizma, kjer je se je dopoldan delalo, zvečer pa norelo in ko nekako nismo bili prepričani, kaj je bilo komu bolj pomembno. No, tega je že nekaj časa konec. In nekateri imajo s tem težave. In prav smešno je, da vsako leto, odkar se je pojavilo »nezadovoljstvo«, v kakšni vrsti ali gneči na hodniku naletim na iste ljudi, bolje rečeno dva, ki se ravno takrat, ko sem nekje blizu, pogovarjata oziroma kritizirata »obkonferenčne zadeve«. Prvič sem nanju naletel pred nekako tremi ali štirimi leti, ko so se organizatorji odločili, da na hodnikih ne bo več Coca Cole in podobnih pijač, ter sladkarij, pač pa voda in bolj zdrave zadeve. To jima sploh ni bilo pogodu. In poleg tega tisto leto na konferenci ni bilo majic oziroma so imeli organizatorji težave z njihovo dobavo, sta bila čisto ogorčena in sklenila, da konferenco jemlje hudič.
A sta bila lani spet tam. Nanju sem naletel v dvigalu. Kdor je bil kdaj na NT konferenci ve, da je vožnja z dvigalom tam lahko nekaj, kar zaradi gneče traja kar nekaj časa. In moja vrla konferenčnika sta ta čas izkoristila za debato o enakih zadevah kot nazadnje, ko sem ju videl. In lani sta res imela, vsaj iz njunega stališča, kaj povedati. Organizator si je namreč privoščil celo takšno nezaslišano dejanje, da udeležencem ni podaril nahrbtnika oziroma torbe. To je bil zanju znak, da sta imela prav takrat, ko sta trdila, da gre vse k vragu. »Si videl, kaj smo dobili? Neke vrečke za trgovino in kulije iz moke ali česa že… In to po vsem tem denarju, ki jim ga zdajemo za kotizacije… Po mojem bodo drugo leto naredili konferenco kar v Ljubljani, ker za Portorož ne bo denarja. Ali pa jo bodo ukinili…!« Seveda je niso.
In je prišla letošnja konferenca in glej ga zlomka, spet sem naletel nanju. »Si videl, kak nahrbtnik smo dobili? Včasih so bili bolj kvalitetni. To zdaj je nekaj, kar bo šlo k hudiču v dveh tednih… Pa zabava v torek. Bend, pijača, ki jo je zmanjkalo in konec. Povem ti, to je konec NT konference… Petnajsta bo očitno zadnja…« Moja nejevoljna konferenčnika me torej tudi letos nista pustila na cedilu.
Imata pa v nečem prav. Prav imata v tem, da so zlati časi tovrstne dejavnosti definitivno mimo. Konec je časov, kjer so bili ognjemeti za nekaj deset tisoč evrov nekaj vsakdanjega, kjer so se za udeležence rezervirali zabaviščni parki in podobno. Sindikalnega turizma je konec. Informacijska branža namreč več ne pridela toliko dodane vrednosti, da bi si kaj takšnega lahko privoščila. Dobički niso več takšni, kot so bili.
Roko na srce, stanje, kot je bilo, niti ni bilo normalno oziroma je bilo jasno, da ne bo moglo trajati do onemoglosti. Zlata leta so bila, kot bi rekli elektrotehniki, prehodni pojav. Pojav, kjer se na začetku zgodijo večja odstopanja, nihaj, ki pa se na koncu iznihajo v neko normalno, sprejemljivo vrednosti oziroma nivo. In sedaj smo tu. Tu, kjer bodo NT in podobne konference namenjene tistim, ki so se prišli nekaj naučiti in ki jim je dovolj, da zvečer nekaj spijejo in kakšno rečejo s svojimi »sotrpini«. In takšno stanje je normalno ne pa znak, da karkoli propada.
Sorodni prispevki:
Kdo bi še šparal? Nekje živita babica in dedek. Oba sta v pokoju in imata kar solidne pokojnine. Imata tudi dva vnuka. Ker so časi nepredvidljivi, se babica in dedek odločita, da bosta začela ...
Piratstvo – kdor tarna, ima preveč Ne vem, ali gre za resnično zgodbo ali izmišljeno, gre pa nekako tako, kralj se je odločil dvigniti davke, nato pa po deželi poslal svoje vohune, da so malo prisluhnili ...
Neresen Panasonic V preteklih dneh smo bili povabljeni na kar nekaj tiskovnih konferenc… Ena izmed njih je bila tudi Panasonicova. Pravzaprav ni šlo za tiskovno konferenco, temveč za predstavitev Panasonicovih izdelkov, ki ...
Za naše “Evrovizarje” Pred kakim dnevom sem nekaj brskal po TV kanalih, saj veste, tisto moško, po tri sekunde na vsakem kanalu, in na TV Pink naletel na razglasitev rezultatov glasovanja za srbsko ...
Nam lažejo? Nikolaj Simič, direktor direktorata za informacijsko družbo, v povezavi s prehodom na digitalno oddajanje vedno poudari, da vse države, ki so ta prehod že izvedle oziroma so sredi prehoda, poznajo ...
Zadnjih prispevki avtorja: Zoran Banović
- BP v dobro sveta - June 16th, 2010
- Kdo bi še šparal? - April 7th, 2010
- Za naše "Evrovizarje" - March 7th, 2010
- SiOLova »zvestoba« - February 25th, 2010
- Podpis EA v nasprotju z zakonom? - February 24th, 2010
