BP v dobro sveta

By
Zoran Banović
– 16 junij 2010Posted in: Blog

Tisti, ki spremljajo dogajanje na ekološkem področju zadnjih nekaj let ali desetletij, so večinoma frustrirani ali pa vsaj neskončno žalostni. Večina ekoloških težav, vsaj tistih največjih, je prisotna že dolgo časa, rešitev pa, predvsem zaradi dvoličnosti, hinavščine in čistih ekonomskih interesov največjih, ni in ni. Kljub raznoraznim konferencam, protokolom, direktivam in kaj več čem še vse.

Težava je v tem, da nobena pereča globalna okoljevarstvena težava ne bo nikoli rešena, če za njo ne bodo stale najbolj razvite države. Te imajo, če se malo sprenevedamo, denar in vpliv, da kaj naredijo. Če pa rečemo bobu bob, bi taiste države to morale narediti ne zato, ker imajo denar ampak zato, ker so prav one največji povzročitelj ekoloških težav. One so namreč desetletja uvajale in uporabljale »umazane« tehnologije, one so uničevale pokrajino v imenu napredka, one so izropale morje in še kaj.

Hmmm, saj res da zadnja leta uvajajo nove, čistejše tehnologije, a kaj, ko tiste stare, umazane izvažajo v tretji svet ali pa iz taistega sveta uvažajo surovine, pridelane na načine, ki grozno uničujejo okolje. Umazanijo so tako postavili daleč od svojih oči in s tem trdijo, da rešujejo težave.

No, in smo pri razlitju nafte v mehiškem zalivu. To je najprej povzročilo jezo, žalost in paniko, kar traja še sedaj, a se počasi pojavljajo še nekateri drugi elementi razmišljanja tistih, ki jih je zadeva najbolj prizadela. Nekateri os namreč začeli razmišljati o tem, da je sedaj nekako skrajni čas, da človeštvo nekaj naredi na področju svoje odvisnosti od nafte. Gospodarstvo gor ali dol – če si bomo uničili planet, nam cvetoče gospodarstvo in veliki dobički ne bodo kaj prida pomagali. In zato so v kongresu že padli predlogi, da bi se Ameriki pripravila bolj podrobna energetska zakonodaja, ki bo podrobneje regulirala naftno industrijo in uvedla dodatne klimatske in energetske zaščitne ukrepe.

In smo spet pri tistem sladko-kislem občutku. Če bi se nesreča zgodila kje drugje in iztekajoča nafta ne bo vplivala na ameriško obalo in vse, kar k temu sodi, bi se ZDA še vedno obnašale enako ignorantsko kot do sedaj in na vsak predlog odgovorile s floskulami o »premalo«, »brez pametnega učinka« in podobno«, kot je to bilo to pri Kyotskem protokolu, v resnici pa je šlo za varovanje lastne naftne in še kakšne industrije. Po drugi strani pa – bolje pozno kot nikoli. Če se bodo za drastične ukrepe odločile ZDA, jim bo sledilo kar nekaj večjih imitatorjev, če ne drugega vsaj Velika Britanija, ki je znana po sledenju politike ZDA. Poleg tega pa tam BP domuje in od tam je, kar je načeloma še najbolj pomembno, izvirni greh dejansko tudi doma. Velika Britanija je bila namreč zibelka industrijske revolucije in onesnaževanja okolja.

Bo torej naftna katastrofa prinesla obrat v obnašanju velikih do našega planeta? Bo dobrobit človeštva prišla na vsaj manjši stopničko višje na prioritetni listi? Bomo videli. Optimist ravno nisem, sem pa v takšnih primerih vesel, če se motim.

Zadnjih prispevki avtorja: Zoran Banović