Veliko govorijo, malo delajo!

Zadnjič sem bil prisoten na posvetu o o Digitalni agendi, ki sodi v širši kontekst strategije “Evropa 2020″ – strategije za izhod iz krize in pripravo gospodarstva Evropske unije za novo desetletje. V tej je nekaj točk, ki predvidevajo napredek Evrope, pri katerem bodo osrednjo vlogo igrale informacijske in telekomunikacijske tehnologije (krajše IKT). Vsakemu pa je jasno, da je pogoj internet. Čim hitrejši, čim cenejši (kolikor se pač da) in povsod dosegljivi priključek. Tega pa ne more ponuditi država, ta lahko le spodbuja okolje, v katerem bodo operaterji cveteli in ljudem ponujali optimalne cene. Kakšne koli že te naj bi bile! Zato me je precej zmotilo, da med govorniki, ki so vsi po vrsti sadili rožice ali pa mešali meglo, kar vam pač bolj ugaja, ni bilo niti enega predstavnika operaterjev. Čudno. Bila pa sta predstavnika evropske in naše birokracije, urednik RTV-portala, predstavnica naše IKT industrije (kar je od nje sploh še ostalo) in predstavnik Kiberpipe. Slednji je še najmanj mešal meglo, povedal je to, kar je resnično pereče in upošteval, da smo bili tam posamezniki, ki kaj vemo o informacijski družbi in ne zbujenci, ki naj bi zadnji dve desetletji prespali v trdnem kriogenskem spancu. Retorika je bila namreč na ravni začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja. Kot da se v vmesnem času ne bi nič zgodilo!

Glede na slišano lahko ocenim, da je agenda politični papir za avtorje, morda pa še bolj za one, ki ga sedaj predstavljajo pri nas, pa lahko preprosto zapišem, da nimajo stika z realnostjo in občutka za realne težave tako uporabnikov, kot nenazadnje tudi operaterjev. Nikolaj Simič se je tako čudil, kako to, da je pri nas premalo investicij v optična omrežja, ni pa povedal, kdo je kriv za to, in kako ter do kdaj mislijo težavo odpraviti. Do danes je bilo investiranih le 100 milijonov. Da bi pokrili večino uporabnikov, pa bi morali investirali med 400 in 500 milijoni. To pa ni malo in zagotovo si tega operaterji v kriznih časih ne morejo privoščiti! Še bolj zanimiva je bila njegova trditev, da moramo fokus iz trga premakniti k uporabnikom. To lahko razumemo tudi kot nagovarjanje na novo družbeno revolucijo ali pa, kar je po mojem bolj verjetno, na prepričevanje uporabnikov, da bodo morali zaradi višjega dobra v bodoče plačevati več. In se pri tem še smejati in biti dobre volje. Smejal pa sem se sam, predvsem zaradi vedenja, tega pa Simič morda niti ne ve, da so se letos cene telekomunikacij že povišali, val podražitev pa se še ni ustavil. Naslednjo večjo pričakujemo že v začetku prihodnjega tedna. In kako naj se potem uporabniki odločamo za hitrejše linije, predvsem optične, ko se cene teh višajo? Prijatelj iz telekomunikacijske industrije mi je dejal.  »Cene v Slovenije se bodo izenačile s cenami v tujini in bodo lahko tudi višje, saj bodo morali operaterji zaračunati tudi ekonomske omejitve, s katerimi so soočeni zaradi majhnosti trga«. Sam dodajam še to, da bomo zelo verjetno kmalu soočeni z zahtevo operaterjev po omejitvi količine prenosa (pravična uporaba), potem pa smo tam. Začeli bomo varčevati pri prenosu podatkov in lahko nehamo sanjati o večji uporabi, o večji digitalni pismenosti, o vse več uporabnih storitvah…..vse se začne in konča pri denarju.

Agenda predvideva tudi večjo interoperabilnost med omrežji. Kako naj se operaterji med seboj karkoli zmenijo, na primer, da bo en gradil omrežje tam, drugi pa nekje drugje, potem pa bosta oba na obeh omrežjih ponujalo storitve, ko so med seboj skregani, se tožarijo in se med seboj ne pogovarjajo, kaj šele da bi se še kaj uporabnega zmenili. Veliko, kar pa piše v tem papirju, pa je stvar trga, konkurence na njem ali pa naravnih zakonitosti. Na primer. Do leta 2020 naj bi se zmanjšalo število ljudi (predvsem starejših), ki so digitalno nepismeni. Seveda se bo, na žalost, tudi če država nič ne naredi, saj jih bo določeno število umrlo zaradi starosti. Ravno to me moti v agendi. Veliko govorjenja o zadevah, ki jih je treba storiti, kar je vsem jasno, da se bo zgodilo, tudi brez države in brez papirja. Nič ne bodo naredili, potem pa se bodo hvalili z rezultati – tudi to je možno. Kar pa je najhuje, predvsem Simič je govoril kaj vse je treba narediti, ne pa tudi kako bo to storjeno in do kdaj. Napovedal pa je nacionalni program informacijske družbe (NPID), ki bo mimogrede dokončan šele v prvi polovici prihodnjega leta (kaj pa bodo toliko časa delali ?????) in upam, da bo ta bolj konkreten. Ali pa bo spet šlo le za prodajanje meglo ljudi iz ministrstva za visoko šolstvo in izgubljanja časa.

Stanje informacijske družbe v Sloveniji še zdaleč ni na ravni, s katero bi lahko bili zadovoljni. Zadeve se le še slabšajo in to na vseh področjih. Od cen in ponudbe dostopa v internet, pa do državljanom namenjenih e-storitev. Zanimivo, še vedno se birokrati hvalijo z dosežkom iz pred let, ko nas je neka raziskava po razvitosti e-javnih storitev postavila na drugo mesto, čeprav je vsem jasno, da smo v tem času ostali na isti ravni, druge države pa so nas prehitevale po levi, desni, kakšna pa nam je poslala žogo tudi med nogami. Kamor koli se obrnemo, imajo več, e-recepti, o katerih pri nas le govorijo, so marsikje že na voljo, tudi v manj razvitih državah. To povejte na glas! Kako boste spodbudili razvoj storitev, kako ne boste zahtevali plačila za informacij, ki so bile oblikovane in shranjene z javnim denarjem (RTV namreč razmišlja o plačljivem arhivu), kako boste rešili težave pri izgradnji omrežji na komercialno nezanimivih področjih in še bi lahko naštevali. Če sklenem. Ne zanimajo me agende in NPID-i, zanimajo me konkretna dejanja in nadzor nad kvaliteto izvedenega

Zadnjih prispevki avtorja: Marjan Kodelja

• Protesti z napako - February 6th, 2012
• Spletne televizija z napako - January 19th, 2012
• Kaj pa ljudje? - October 21st, 2011
• Ar.drone za prave geeke - September 23rd, 2011
• Namišljeni intervju - June 3rd, 2011