Digitalna TV: nateg stoletja

Ne pomnim podobnega primera, ko bi nove tehnologije prinesla slabšo uporabniško izkušnjo! Še huje meglijo nam oči in trdijo, da smo dejansko na boljšem, to pa jim celo popolnoma nekritično verjamemo. Natanko temu smo priča pri razvoju televizije, tako na področji digitalnega prenosa podatkov, kot tudi na področju samih televizij. Velik del krivde je na strani ponudnikov, ki ne znajo ali pa nočejo poskrbeti, da bi uporabnikom dali kakovostno opremo. Pojdimo lepo po vrsti.

LCD Televizorji: Res je, so lepši, tanjši, večji, cenovno ugodni in še bi lahko naštevali. Pa imamo res tako kratko pamet? Prikaz slike je slabši, kot na starih katodnih televizijah. Te so znale prikazati črno barvo, imele višje razmerje kontrasta in barve so bile naravnejše – tudi če je šlo za najcenejši model na trgu. Danes tudi najdražji modeli LCD televizij ne dosegajo tega, pa še nekaj tisoč evrov boste morali zanje odšteti. Da ne govorimo o še bolj očitnih zadevah. Vse LCD televizije so širokega formata, večina TV programov pa ne, zato moramo potrpeti in se zadovoljiti z bolj, predvsem pa manj kakovostnimi algoritmi za raztezanje slike. »Nisem vedel, da ima tale babnica tako debele noge«. Tudi če bi hoteli stopiti korak nazaj, ne bi mogli. Starih katodnih televizij namreč ni več v trgovinah. Danes imamo tehnološko naprednejše televizorje, o tem ni nikakršnih dvomov, prikazana slika pa je slabša!

Digitalna distribucija signala: Tehnološko gledano je digitalni prenos boljši od analognega. Vendar, ko so motnje, se te manifestirajo na različna načina. Pri analognem prenosu motnje povzročijo »zasneženo« sliko in če niso prehude, je gledanje še vedno mogoče. Seveda, moti nas nejasna slika, vendar je ta zvezna – program teče brez prekinitev. Digitalni prenos je manj občutljiv na motnje, manjših sploh ne opazimo, ko gre pa za večje, te povzročijo zamrzovanje slike ali pa kockasto sliko. Gledanje te zaradi tega ni mogoče, kar sem ravno občutil na svoji koži. Bilo je zanimivo. Zvok je bil normalen, na zaslonu pa se je slika zamenjala le vsake nekaj sekund, med tem pa je bilo tako, kot da bi gledal digitalne fotografije eno za drugo. Negledljivo!

Digitalna kabelska televizija: Kritika leti na našega največjega ponudnika, ki ne zna ponuditi kakovostnega sprejemnika (STB). Najprej so naročnikom dajali neki tajvanski izdelek, sedaj pa imamo na voljo sprejemnik podjetja Cisco. Po neuradnih podatkih naj bi šlo za nekaj let stare naprave, ki so ležale v skladišču, ker jih nihče ni hotel, pa so jih izvozili v Slovenijo. Do jutri bi lahko našteval, kaj vse me pri njem moti, naj omenim le najbolj butasto zadevo: sposoben je prikazati le dve vrstici opisa iz elektronskega programskega vodiča. Je pa sreča v nesreči v tem, da so sprejemniki DVB-C vgrajeni v nove televizije, kjer vseh teh težav ni. Zato se vam bolj splača kupiti televizor, kot pa se zanašati na dodatni STB.

IP Televizija: Ta pa je itak zgodba sama zase. Operaterji so imeli vsak svoje težave, najbolj pa moti dejstvo, da ni enega samega standarda za IP TV, zato ni televizorja, ki bi imel tega vgrajenega. Uporabniki smo prisiljeni uporabljati STBje, kakšna pa je njihova kakovost pa je odvisno od ponudnikov. Je pa jasno, da ker jih eni dajejo brezplačno, drugi pa po subvencionirani ceni, da ne more iti za najdražje, najkakovostnejše in najbolj zmogljive naprave. Naj še omenim, da bakreno telefonsko omrežje nikoli ni bilo namenjeno prenosu televizijskih programov, zato se IP TV splača (kdo pa ima doma samo en televizor?) le, če imate optični priključek. Še nekaj me zelo moti pri tej obliki prenosa TV programov. Preklop iz enega programa na drugi je dolg, kar je posledica načinov sinhronizacije med oddajnimi napravami v omrežju in napravo pri uporabniku. Se še spomnite analognih časov. Ko ste priklopili na nov program, se je ta prikazal skoraj v trenutku, danes pa  gremo lahko vmes na kavo.

Dodatne STB naprave: Večina uporabnikov bo tudi v prihodnje prisiljena uporabljati sprejemnike digitalne televizije, kot samostojne naprave! Najmanj kar to pomeni, je uporaba dveh daljincev (kam sem že dal onega od televizorja, ker bi ga rad ugasnil) in pa seveda tudi to, da nekatere funkcije televizorja ne delujejo (slika v sliki, itd). V analognih časih smo imeli televizor, en daljinec in en antenski kabel. Pika. Če smo hoteli kaj posneti, smo dokupili snemalnik in snemali. Danes je snemanje lahko doktorska disertacija zaradi variacij med načini distribucijo signala, napravami, avtorskimi pravicami in tehnološko »naprednimi« napravami!

Vse to pomeni, da je uporabniška izkušnja po novem na psu! Slabša kot je bila in občutek imam, da smo stopili korak nazaj. Kot bi se nehali voziti z avtomobili in se z nasmeškom na ustih in prepričanju, da smo na boljšem, usedli na kočijo s konjsko vprego. Tako hudo sicer ni! Je pa zagotovo slabše kot je bilo in nihče me ne bo prepričal, da je tako, ker imajo nove tehnologije še poporodne težave. Mater, pa te trajajo že najmanj pet let in ni videti, da bi kmalu prišli na uporabniško izkušnjo, ki smo jo bili vajeni z zastarelo analogno tehnologijo!


Zadnjih prispevki avtorja: Marjan Kodelja